Intervju s trenerjem Mikijem, ki je potekal 1. 6. 2014 na
radiu Triglav (nedeljski gost). Oddajo pripravil in vodil
Marsel Gomboc.

1. Kako se je začelo z vami osebno, s karatejem ali s kakšnim
drugim športom?

Moji športni začetki so bili v času prihoda mojega brata iz tujine,
ki me je prvi navdušil z borilnimi veščinami. Začelo se je z
enostavnimi vajami doma in na prostem, z osnovami kot so sklece,
trebušnjaki, vzgibi in tek. S pomočjo televizijskih junakov iz
otroštva, kot so Bruce Lee, Chuck Norris in podobni sem se najprej
začel učiti sam in si naredil tudi prve »nunchake« kar iz materine
metle. Čas je mineval in moji začetki borilnih veščin so bili
seminarji Wing Chun-a v Zagrebu, v obdobju srednje šole pa sem se
tudi vpisal v prvi klub v Lescah in treniral okrog 2 leti. Po odhodu
trenerja sem trening nekaj časa nadaljeval sam, nato pa sem se pri
21 letih vpisal v KK Mladina na Koroško Belo. Od tega je minilo 23
let aktivnega treninga, več kot 6 let deluje tudi naš KK Mi-Ki.

 

2. Borilne veščine laiki med seboj še kar mešamo, bi lahko na kratko
povzeli glavne značilnosti,oz. po čem se tradicionalni karate
razlikuje od drugih?

Res je, da danes obstaja že ogromno borilnih športov in veščin.
Beseda karate-do v našem prevodu pomeni »pot prazne roke«, kar
pomeni, da ne uporabljamo orožja. Ta način izhaja iz časov, ko je
Japonska vojska Okinawcem prepovedala posedovanje kakršnegakoli
orožja in so se morali v vojnem času znajti z golimi rokami. Poznamo
več stilov karateja, mi treniramo »shotokan«, ki je najbolj razširjen
na svetu. Naš stil se od drugih borilnih veščin razlikuje po tem, da
stremimo k tako imenovanemu končnemu udarcu (todome waza), za kar je
potrebna sinhronizacija celega telesa in energije, katero usmerimo v
to tehniko.

 

3. Zakaj je dobro svojega otroka vključiti v ta šport?

Če začnem z lastnimi izkušnjami, lahko povem, da sem bil zelo
bolehen otrok. V osnovni šoli sem imel celo večinoma časa
prepovedano telovadbo in bil več v bolnici kot doma. Hvaležen
sem vsem, ki so me za ta šport navdušili in tudi sebi, da sem
ga vzel tako resno. Moja pot je velik dokaz tega, koliko šport
pripomore k zdravju posameznika. Karate je zelo dobra osnova tudi
za vsak drug šport, saj so recimo pri meni trenirali tudi hokejisti
in bili zaradi tega boljši na ledu. Če se navežem samo na ta primer,
bi rekel, da je bil to rezultat pridobljene koordinacije, ravnotežja
in raztegljivosti. Karate je predvsem v otroštvu velik dejavnik za
razvoj pomembnih značilnosti kot so disciplina, psihofizične
sposobnosti, samoobvladovanje in ne nazadnje pravilno dihanje – te
značilnosti pa vsakemu otroku dajo nekaj več in mu pomagajo pri vseh
aktivnostih, katerih je deležen v življenju. Ob tej priložnosti bi
rad tudi svetoval, naj se starši previdno odločajo o tem v kateri
klub in kateremu trenerju bodo zaupali svojega otroka, saj se mi zdi
to pomembno.

 

4. Opažamo, da se tudi odrasli odločajo, da začnejo s treningi in to
od čistega začetka.Kaj jih pripelje k vam na trening, česa si želijo?

Karate lahko trenira vsakdo, tako da spol, leta, velikost ali verska
pripadnost niso pomembni, pomembna je le želja in disciplina pri delu.
Nekatere odrasle pripelje želja po znanju samoobrambe, druge zaradi
zdravja in kondicije, nekaj pa je tudi takih, ki svoj hobi združijo
z otrokovim.

 

5. Razložite nam prosim, kako je z barvami pasov? –Kako hitro lahko
posameznik napreduje v višji rang, oz. v drugo barvo pasu? Je to
odvisno od vaših gojencev samih-napredka, motivacije, uspehov,
tekmovanj ali mora miniti točno določeno obdobje, ko karateist
npr. belo barvo zamenja z rumeno, itn…?

Napredovanje v karateju se res nekako označuje z barvami pasov, ki so
odvisne predvsem od napredovanja posameznika v treniranju, kar pa je
načeloma tudi sorazmerno s časom. Začne se z belim pasom, ki
vključuje izpite za 9., 8., 7. in 6. KYU, kar traja okrog 2 leti.
Nato se nadaljuje z barvnimi pasovi (rumen, oranžen, zelen, moder
in rjavi), za vsako od teh stopenj učenci običajno potrebujejo okrog
1 leto treninga. Na koncu barvnih stopenj pa je na vrsti stopnja
1.DAN – črni pas, ko učenec postane mojster. Eden od pregovorov
katerega se držimo tudi mi je ta, da ko dosežeš črni pas si šele
vreden učenca. Stopnje črnega pasu se nadaljujejo z DANi, polaganje
le teh je običajno možno nekje do 6. DANa nato pa štejejo le še
zasluge za razvoj, delo in širjenje borilne veščine.

 

6. Katere so glavne značilnosti, ki krasijo dobrega karateista?

Odgovoriti na to vprašanje je zelo težko, saj ima vsak svoje poglede
na ta pojem. Če pa se osredotočim na zapovedi, katerim sledimo tudi
na treningih, pa dobrega karateista odlikujejo: krepak značaj,
iskrenost, stabilen duh, spoštovanje in samokontrola.

 

7. Ukazi, navodila,imena udarcev,kat niso v slovenskem jeziku?
(kakšen primer)

Ukazi, štetje, navodila, imena udarcev in blokad ter kat ali form so
v Japonskem jeziku, ki pa jih morajo karateisti poznati, če želijo
trenirati. Poznamo 26 osnovnih kat, od katerih ima vsaka svoje ime,
na primer Kanku Dai (kata vzhajajočega sonca), Sochin (polmesec),
Tekki – kate (jezdec na konju) itd…

 

8. Kdaj je padla odločitev, da boste karate poučevali tudi druge,
torej da se boste od tekmovalca, borca prelevili tudi v pedagoga v
tej plemeniti veščini?

Kot asistent sem deloval že v svojem matičnem klubu, kjer sem
poučeval začetnike. S časom sem se odločil, da grem svojo pot in
tako se je pred 6 leti rodil KK Mi-Ki.

 

SKLADBA: Queen – We are the champions

 

9. Minuli konec tedna je bil najuspešnejši v zgodovini vašega
kluba-postali ste absolutni klubski državni prvaki-iskrene čestitke!

Ja res je. Hvala za čestitke.:)

 

10. Kje se je zgodil največji uspeh kluba, kakšna je bila konkurenca
in kdo je dosegel zgodovinski uspeh?

Bili smo najuspešnejši klub na 11. državnem prvenstvu Slovenske
zveze tradicionalnega karateja 2014, ki se je odvijalo 24. Maja v
Dobrovi pri Ljubljani. Konkurenca je bila najmočnejša do sedaj in
sicer je bila sestavljena iz 11 klubov in več kot 230 tekmovalcev.
Zasluge za ta zgodovinski uspeh gredo nam vsem, ker delujemo kot
ekipa. V klubu imamo več državnih prvakov, evropsko prvakinjo in
podprvakinjo ter lanskoletno svetovno prvakinjo v katah.

 

11. Tekmuje se v katah in borbah-kaj in kako sodniki ocenjujejo
tekmovalce?

Kate in borbe potekajo na tako imenovanih tatamijih – boriščih, ki
so sestavljena iz merskih blazin velikosti 8 x 8 metrov. Vsako
borišče ima 5 sodnikov, 4 stranske in glavnega sodnika.
Pri katah se ocenjujejo z ocenami (od 6 do 7 v polfinalu in od 7 do
8 v finalu), najvišja in najnižja ocena se ne upoštevata, tekmovalec
izvede kato po svojih najboljših močeh, ocenjujejo se dinamika, moč,
tranzicija in forma. Borbe se delijo na Kihon Ippon Kumite
(enokoračna dogovorjena borba), Jiyu Ippon Kumite (delno dogovorjena
borba) in pa Jiyu Kumite (prosta borba), ki traja 3 minute. Pri
borbah se ocenjuje učinkovita obramba, pravilna izvedba oziroma
prikaz končnega udarca na nasprotniku.Zmaga tisti ko prej doseže
eno točko (ippon). Če je sama izvedba malo slabša je ocena pol točke
(wazari). Dva wazarija, se spremenita v ippon.

 

12. Danes je priložnost za zahvalo tistim, ki so poleg tekmovalcev
pripomogli k temu državnemu naslovu, ki ni plod samo letošnjega ampak
tudi vseh preteklih let, kajne?

Tako je…ob tej slovesni priložnosti bi se radi v prvi vrsti zahvalili
tekmovalcem in asistentom, ki so dali vse od sebe in klub
popeljali na najvišji nivo v tradicionalnem karateju v Sloveniji,
kot tudi staršem in pomočnikom za vso podporo in zaupanje ter
nenazadnje tudi trenerjem in sodnikom Slovenske zveze
tradicionalnega karateja.

 

13. Verjetno vam bo državni naslov dal novega elana za delo,
motivacijo za nadaljnje uspehe, vzdrževanje in višanje kakovosti
karateja?

To zmago ne bomo jemali kot samoumevno in na njej zaspali kot na
starih lovorikah, pač pa bomo še bolj notranje motivirani za
vzdrževanje in višanje kakovosti karateja pri naših tekmovalcih,
ostalih članih in seveda trenerjih in sodnikih.
Glede na priznanje,polno odgovornosti, ki smo ga prejeli, bomo po
najboljših močeh poizkušali biti vzor ostalim članom zveze ter
prispevati k razvoju in kakovosti karateja v Sloveniji.
Rad pa bi poudaril, da bistvo karateja ni v tekmovanjih pač pa v
medsebojnem zadovoljstvu in napredovanju vseh, ki ga treniramo.

 

14. Se tudi vi osebno še vedno izobražujete, napredujete v vaših
stopnjah ali kako je s tem?

Izobražujem se na treningih in seminarjih tako doma kot v tujini.
Lahko povem, da je napredovanje in izpopolnjevanje medsebojno, saj
tako jaz izpopolnjujem svoje učence, kot tudi oni mene. Moja
trenutna stopnja je mojster karateja 3. DAN.
V zadnjih letih sem veliko pozornosti posvečal rasti in razvoju
kluba, zato je bilo moje napredovanje v DAN stopnji kljub stalnemu
priganjanju svojih učencev nekako v drugem planu.
Morda je eden od razlogov tudi moje mišljenje, da teoretična
stopnja ne sovpada nujno tudi s praktično, saj je po mojem mnenju
delo v telovadnici veliko bolj pomembno kot pa DAN stopnja.
Trenutek za polaganje izpita 4 DAN moram začutiti predvsem jaz sam
in mislim, da sem na pravi poti.

 

15. Kje potekajo treningi in koliko na teden trenirate?

Treningi potekajo na dveh lokacijah. Ena je v Tvd Partizanu na
Jesenicah, kjer treniramo torek in petek, druga pa v OŠ Žirovnica,
kjer treningi potekajo ponedeljek in sredo. Člani imajo tako možnost
treninga 4x tedensko.Z šolskim letom se treningi končajo in začnemo
zopet septembra, ko potekajo tudi vpisi za nove člane.

 

16. Načrti, želje…?

Želimo si, da bi klub in mi z njim delovali uspešno še naprej ter,
da bi še naprej gojili športni duh, ki pripomore k boljši družbi in
boljšemu JUTRI.